Diagnoza: Adrenalna izgorelost

Začelo se je po porodu otroka. Porod je bil dolg, naporen in se je skoraj slabo končal za obe. Okrevanje je bilo dolgo, po kakšnem mesecu pa sem začela v porodniškem dopustu uživat. Po enem letu pa težka vrnitev v službeno okolje. Odnosi na delovnem mestu so bili že pred mojim prihodom slabi. Nenehne menjave vodij, skrivanje informacij o delu, podtikanja, celo zmerjanje in grožnje. Kljub opozarjanju se zadeve niso spremenile. Delo mi je bilo všeč, saj sem z njim pomagala ljudem. Odnosi pa so me ubijali. Pravzaprav se je moja pot izgorelosti začela že dosti pred porodom. Stresa namreč nisem nikoli dobro prenašala. Tudi če je bil pozitiven. Ta neodpornost na stres je motila tudi mojega nadrejenega v službi. Nikoli nisem bila dovolj dobra, razen kadar je bilo treba opraviti še delo odsotnih sodelavcev. Kar pa se je nenehno dogajalo. V 10 letih službe sem skoraj 8 let opravljala delo vsaj 2 zaposlenih. Bila se non stop utrujena. Odnosi doma so se poslabšali, postajala sem razdražljiva, brez volje, nisem se več smejala.

Kadarkoli sem se obrnila na zdravnico, je bila diagnoza depresija. Vedela sem, da to ni to. Utrujenost je bila moja stalna spremljevalka, česar pa pri mojih letih nisem mogla sprejeti. »Na srečo« so mi po podiplomskem študiju, ki sem ga (misleč da z levo roko) opravila ob službi in majhnem otroku, začeli izpadati lasje. Po mnogih obiskih specialistov sem končno prišla v roke endokrinologinji, ki me je vzela resno in opravila predvsem zelo temeljit pogovor z mano ter me poslala v laboratorij na preiskave. Kortizol je bil praktično na nuli, diagnoza pa adrenalna izgorelost. Končno se mi je odvalil kamen od srca. Za svojo utrujenost sem našla vzrok.

Odšla sem na bolniško, kjer sem predvsem počivala, delala zelo kratke sprehode, brala, se ukvarjala s stvarmi, ki so me veselile in se posvečala sama sebi. Zavestno sem se lotila opuščanja perfekcionizma, ki je bil eden glavnih razlogov za mojo izgorelost. Od nekdaj sem »morala« narediti vse in to takoj. Seveda je moralo biti popolno narejeno. Spominjam se, da je nekega dne nekomu padla na tla nogavica. Stara jaz bi jo pobrala še preden bi se dotaknila tal, nova jaz pa jo je pustila na tleh, sredi sobe. Motila me je, seveda. A zdržala sem 2 dni, preden je romala v koš za umazano perilo. Tako sem se lotila tudi ostalih stvari – da ne reagiram takoj na telefonska sporočila, da včasih pač ne vrnem klica, da stvari, ki niso življenjsko nujne, opravim naslednji dan (ali še kasneje), da rečem »ne, ne (z)morem«, da si vzamem čas zase, da naredim samo toliko, kolikor imam energije tisti dan,…

Zelo mi je pomagala tudi rutina, odhod v posteljo vsak večer ob istem času, spanje 8 do 9 ur, zdrava prehrana, pitje vode, sprehodi v naravi. In udeležba na delavnicah, kjer sem se naučila marsičesa, kar mi koristi tako v privatnem kot službenem življenju. Hvala!

Moja pot odvajanja od perfekcionizma in vračanje k stari sebi sta trajali približno 5 let. Odnosi doma so se zelo izboljšali, spet se več smejem, imam več energije za družino. Moj otrok pravi, da sem postala čisto druga mama. Na 100% nivoju energije, kot sem bila pred izgorelostjo, ne bom nikoli več. Kar je povsem v redu. Letos sem končno zamenjala tudi službo, kjer vladajo dobri in predvsem spoštljivi odnosi.

Anita