Izgoreli delajo napake – odkrito se pogovorimo o tem in iščimo rešitve

Avtorica: Sabina Kračun, diplomirana medicinska sestra, magistrica zakonskih in družinskih študij

Slaba kvaliteta dela: delodajalec plača visoko ceno, saj se zaposleni pod stresom pogosto neprofesionalno vedejo do pacientov, lahko delajo več napak ter napačnih odločitev. Visoko število nesreč pri delu: pogosta posledica nesreč pri delu so težave s koncentracijo. Zaradi tega morajo zaposleni v bolniški stalež, velikokrat pa so tudi razlog za prezgodnjo upokojitev.

DMS (37 let):
»Pri kolegu zdravniku nekega dne opazim zadirčnost na dodatna vprašanja, ki zadevajo aplikacijo zdravil. Sprva ga začnem opravičevati, da je utrujen ali pa da ima slab dan. Ko želim dodatna pojasnila glede aplikacije zdravila, sprva čutim krivdo in neki glas v svoji glavi, ki mi govori: »Zakaj sprašujem, lahko bi vedela…«. Kolega daje vtis, da je bilo vprašanje odveč in zanj naporno. Cinično pomislim: »Najbolje bi bilo, če bi začela brati misli, kako si je zamislil aplikacijo zdravil!« Nekako se pričakuje, da naredim, kot sem si tolmačila naročilo, s tem pa se izognem temu, da bi ga z vprašanji preveč obremenjevala. V meni se prebudi neka varovalka: »Čakaj, kaj je moje delo? Saj moram vendar nedvoumno razumeti, kako je bilo neko zdravilo predpisano, kljub tveganju, da bom tečna in naporna«. Od tega je odvisno zdravstveno stanje pacienta in moje delo. Verjemite, da bi se naslednjič temu konfliktu raje izognila, če bi le bilo mogoče. Pa vendar te opcije ni – ponovno delam z istim zdravnikom. Dela še večje napake in daje površna naročila zaradi svoje raztresenosti in utrujenosti. Znotraj sestrskega kolektiva se je vedno več govorilo o njegovi površnosti pri predpisovanju terapije (na temperaturno listo napiše neobičajne doze zdravil). Tokrat sem bila jaz ob pacientu in ponovno preverila ali je res mislil takšno neobičajno dozo zdravila? Moje zaupanje do njega se zniža in sem ob njem pod stalno napetostjo. Postopam zelo previdno, pri sebi pa sem opazila, da mi to jemlje vedno več energije ter mi predstavlja dodaten napor ter odgovornost: strah, da ne bo kaj narobe! Ta zdravnik se me je pričel izogibati in nekega dne sem opazila, da tudi ne govori z mano. Ko sem želela preveriti, kaj je narobe, in sem se z njim dobila na samem, mi je povedal, da sem si vse razlagala napačno. Krivdo je zvalil name – mi dal vedeti, da jaz ne čutim prav! Moja nadrejena je bila obveščena, pa vendar zaradi lastne nemoči ni dala prevelike pozornosti na to – tudi ta problem je šel mimo kot veliko napak poprej. Veliko časa sem potrebovala, da sem se ponovno sestavila in zbrala moči, da delam še naprej z njim. Poskušam razmejiti, kar zadeva mene in to, da je zdravnik utrujen in površen. Pa vendar, ob koncu dneva z njim sem izčrpana in izžeta – doma ne morem narediti ničesar več. Z leti je tega vedno več in več, kljub temu, da poskušam sproti rešiti kakšno nesoglasje. Včasih pa se nič ne spremeni. Vse ostane isto. Zdravnika, ki je kronično utrujen, ščitijo, saj ga vidijo znotraj kolektiva kot izjemno pridnega in si tolmačijo, da veliko doprinese k oddelku. To je tudi razlog, da mu spregledajo »majhne napakice«, kot jih imenujejo. To razmišljanje me boli, zato sem se umaknila vase. Imam občutek, da pravica nič ne velja in da je delavnost (zaradi osebnih interesov) nad vsemi moralno etičnimi pravili – vse dokler: NE BO KAJ NAROBE!
Zdaj hodim v službo le zaradi tega, ker moram plačati račune, ker moram izšolati otroke in plačati kredit. Spremenila sem se: ne podajam več predlogov, ne oglasim se kadar je potrebno nadomestiti kadrovski izpad, delam samo kar je nujno v službi, ko grem domov odklopim. Le da zaradi tega velikokrat ne spim«.


Neprespanost, utrujenost, nejevoljnost, ostrina naših sicer vljudnih besed – vse to so simptomi procesa izgorevanja. Nastaja vedno večji konflikt vrednot, ki povzroča moralni razkroj. Povedano drugače: izgublja se ponos, samospoštovanje in neoporečnost na delovnem mestu. Izgorevanje pri delu se pokaže s čustvi in vedenjem zaposlenega, kar povzroči zmotno prepričanje, da gre za »problem ljudi« in ne problem delovnega mesta. Prepoznajmo izgorevanje zaposlenih in ne zatiskajmo si oči, saj podatki drugih držav poročajo, da je več kot 50 % zdravstvenih delavcev izgorelih.