Ko se odločiš zase!

Nekega dne, v času epidemije, dobim odredbo, da moram delati na težjem delovnem mestu, kljub mojemu zdravstvenemu stanju (ki ni ravno rožnato). Svojo nadrejeno prosim, če lahko grem pomagat na katerikoli drug t.i. »navaden Covid oddelek.« Odgovor je bil negativen, z argumentom, da imam preveč znanja oz. naj bi bila visoko kvalificirana za delo na težjih deloviščih (med katerimi so zajeti tudi dela na intenzivni negi covid pacientov). Zanimivo se mi je zdelo, da sem kar naenkrat zelo cenjena glede na moje specializirano znanje, saj v preteklem obdobju se to ni videlo na plačilni listi. Ampak pustimo zdaj to…

Razmišljala sem o tem kako naj imam nadzor nad sabo, nad svojim telesom in svojim življenju, celo v času epidemije? Ali naj se prepustim sistemu in obtičim v prepričanju, da se nič ne da spremeniti: »tako pač je«, »v epidemiji gre za višje interese!« Lahko bi dala svoje življenje za svoje paciente, lahko se žrtvujem, če bi le imelo smisel in bi s tem omogočila, da ljudje ne bi umirali, vendar se bojim, da so vsa prizadevanja v tej smeri bila zaman.

Zbolela sem jaz in ne zdravstveni sistem, utrujenost tako huda, da ne zmorem ničesar več. Po 25 letih dela v zdravstvu prišla do prelomne točke, kjer sem spoznala, da sem se zgarala v službi in doma. Namesto, da bi bila na vrhuncu svoje kariere in svojih moči. Tako nisem bila zmožna še ene »vojne«. Odmaknila sem se od službe za pol leta, vmes počivala in znova pridobila smisel za humor, željo po vrtnarjenju in sprehode.

Občasno se je kdo spomnil name iz službe in me povprašal o mojem stanju. Taki so bili zelo redki. To razumem, saj vem, da so kolegice izčrpane in na poti v izgorelost, le da se tega še ne zavedajo in čakajo na primeren čas počitka po epidemiji. Res si želim da ta čas pride, vendar se bojim, da ga v tem sistemu ne bo. Ostale bodo razvaline potresa in posledice epidemije. Tu in tam mi je kdo povedal kakšne govorice krožijo o nas, ki smo v bolniškem staležu.

To me je prizadelo, a vendar vem, da sem se prvič v življenju odločila zase, ko sem drugim rekla »NE«. Znotraj tima, svojih kolegov/ic sem deležna prezira, jeze in razvrednotenja. Vse izhaja iz stiske in nemoči tistih posameznikov, ki si tega pri sebi še ne dovolijo. Šele, ko bodo pridobili diagnozo kakšne bolezni, bodo vsaj imeli razlog, da gredo v bolniški stalež, a takrat se bojim, da bo prepozno.

Zaposleni v zdravstvu imajo zgornjo mejo, četudi je ne vidijo pri sebi, pa jo opazimo drugi v obliki obrekovanja, cinizma, sarkazma, negativnega mišljenja, ene velike žalosti, jeze, besa in nezadovoljstva. Spominjam se pogovora s kolegico, ki mi je pripovedovala o svoji utrujenosti, stiski, telesnih znakih kroničnega stresa, nespečnosti, nemoči in ujetosti… Zaželim ji, da zbere nekaj moči in se umakne ter gre v bolniški stalež. Naletim na jezo in ogorčenje: »Saj če bi vsi tako delali, le kdo bi skrbel za paciente! Vendar ali je to res? Kako lahko dobro poskrbiš za drugega, če si neprespan, kronično utrujen, frustriran, žalosten, jezen…? Si želim biti pacient in imeti ob sebi takšnega zdravstvenega delavca, ki bi skrbel zame? Če bi vse medicinske sestre in zdravniki poskrbeli zase in bi počivali, ko to potrebujejo, bi zdravstveni sistem ne dovoljeval, da eden dela za dva, saj bi se to uredilo že zdavnaj v zgodovini.  

Mojca