Komu je v interesu, da nas telesno in duševno uničijo?

Avtorica: Sabina Kračun, diplomirana medicinska sestra, magistrica zakonskih in družinskih študij

Nezadovoljstvo in nemotiviranost zaposlenih: ima za posledico vrsto nevšečnosti: zmanjšan občutek pripadnosti organizaciji, neupoštevanje delovnih postopkov, zamujanje na delo, dolge delovne odmore ipd. (povečani stroški zaradi zmanjšane produktivnosti).

DMS (30 let):
»Vsak dan opravljam delo, ki me izjemno veseli. Znotraj naše organizacije je moje delo tisto, ki je po mojem mnenju eno izmed najboljših. Zaposlila sem se pri svojih 22 letih. Začetki so bili težki, saj je delo zelo zahtevno in odgovorno. Po osmih letih dela je situacija drugačna. Opazujem sebe in druge z drugačne perspektive, maske (beri obrambna drža) padejo in večinoma poznamo – nikoli izrečene, meje drug drugega. Iz nasmejane, optimistične, pridne, močne in zagnane medicinske sestre sem se preoblikovala v umirjeno, bolj utrujeno sestro. Na telesu se poznajo že marsikatere posledice: občasno me boli želodec; mogoče zaradi stresa ali pa neurejene prehrane. Čutim glavobol in bolečine po vsem telesu. Nisem več pristno nasmejana, ampak se nasmejem nekoliko narejeno pacientu, saj je on tisti, ki potrebuje našo pomoč. Pa vendar, ali res samo on? Kdaj se je to zgodilo? Ne vem, nisem opazila. Spremembe so tudi v mojem dojemanju, saj me motijo stvari in vedenja nekaterih kolegov/ic, ki me prej nikoli niso. Če omenim čas epidemije, je bilo občutiti veliko krivic in neenakomernega razporejanja na delo. Tisti, ki smo bili dokaj mladi in brez otrok, smo bili ves čas v službi. Čutila sem utrujenost. Ampak kaj, ko pravijo, da sem premlada za to, da bi »jamrala«. Kadar je neurejen zdravstveni sistem, te situacije vsakodnevno silijo delati preko svojih zmožnostih. Da, greš preko sebe, kljub temu da poveš, da si utrujen, da ne zmoreš več. Prej sem podajala predloge za izboljšanje ali olajšanje dela, zdaj sem se umaknila vase. Opazujem dogodke iz neke distance. Iščem način kako preživeti – kako delati še najmanj 20 do 30 let? Nabira se utrujenost in si vzamem dopust (kadar ni preveč drugih na bolniških). Bojim se, da bo to nihanje: ko bom enkrat polna energije, drugič pa utrujena, nek začaran cikel, ki mu ni videti konca. Nekateri kolegi/ice vidijo rešitev v tem, da plavajo med čermi – kar je zanje dobro. Mene pa motijo stvari, ki niso narejene in bi bilo prav, da so. Saj sem lahko kaj hitro pacient in kako bodo skrbeli zame? Standardi, pravila – kot da je njihov namen samo ta, da so napisana. Redki so tisti, ki se držijo profesionalnosti in strokovnosti, nekateri pa gladko ignorirajo vse. Pa vendar delati s pacienti je lepo, žal mi je samo tega, ker nimam več energije in časa se jim bolj posvetiti!«


»Bom zdržal/a še 30 let delovne dobe?« Če si postavimo to vprašanje, dobimo takojšen odgovor – s takšnim tempom težko. Izjemno pomembni so zaposleni, ki delajo v zdravstvu. Ključnega pomena je ohranjanje dobrega lastnega počutja s skrbjo za ravnovesje svojega zdravja v vseh štirih dimenzijah (čustveno, socialno, fizično, intelektualno in duhovno zdravje). Potrebujemo stik s sabo – kaj zaznavam, kaj čutim? Ozavestiti obrambne mehanizme: kdaj nas zaščitijo ter kdaj nas poženejo preko roba naše zmogljivosti.

Spoznati in priznati je potrebno svoje meje ter poskrbeti za to, da na profesionalnem področju dobro razmejimo odgovornosti. Saj se lahko kaj hitro zgodi, da se v desetih letih popolnoma izčrpamo. Večkrat si postaviti vprašanje, kako se počutimo in zavestno prekiniti začaran krog: delo – utrujenost – dopust – delo …