Moja izkušnja z izgorelostjo

Da bi bilo lahko moje počutje posledica tridesetih nadur, sploh nisem pomislila, dokler se nisem zjokala pred možem zaradi tega, ker je »narobe« zložil perilo. V takšnih okoliščinah poišče tvoj um razloge za stisko, ki so obvladljivi, saj je delo nekaj, kar je že zdavnaj ušlo izpod nadzora. Svojo službo sem imela in jo imam še vedno strašansko rada.

Tega nisem nikomur povedala, toda pripravljena bi bila delati, tudi če bi dobila le polovice plače. Tega se na skrivaj sicer sramujem, toda moji najbližji mi že tako ali tako očitajo, da z vsemi nadurami to počnem. Ko sta bila otroka še mlajša, sta me skupaj z možem še nekako prisilila, da smo šli na dopust, zdaj, ko sta pa že najstnika in ne želita več hoditi z nama, uživam morda prvi, drugi dan, nato pa se začne prevpraševanje, kaj bo sledilo, ko se vrnem. Spim pravzaprav ne.

Zaspim s prižgano lučjo, mož jo nato sredi noči enkrat ugasne, a mene vsak šum zbudi in nato ne morem več zaspati. Misli mi same zaidejo v službo, med sodelavke, tudi v njihove težave in skrbi občasno. Tudi sodelavke in sodelavci so mi že rekli, da potrebujem daljši odmor, toda v resnici si ga ne želim. Veliko sem prebrala tudi o izgorelosti, toda ne morem se otresti občutka, da je to nekaj novega, ne povsem resničnega. Kako naj si razložim, da potrebujem pomoč, ko pa si mislim, da so tudi naši starši in stari starši veliko delali? Nisem prepričana, kako naj razmišljam o izgorelosti.

Ne maram besede, niti tega, kar predstavlja, toda vseeno sem se odločila, že zaradi drugih, če ne zaradi mene, da poiščem strokovno pomoč. Bojim se bolniške, saj slišim, da lahko traja tudi več tednov, toda včasih moramo tudi storiti kaj, kar nas straši.

~ Branka