Moja pravica je, da grem z veseljem v službo!

Avtorica: Sabina Kračun, diplomirana medicinska sestra, magistrica zakonskih in družinskih študij

MS (60 let):
»Vedno sem korektno in natančno opravljala delo. Mislim pa tudi, da uživam precejšen ugled med kolegicami. Delovno mesto zahteva vedno hitrejše delo in obvladovanje vseh medicinskih aparatur. Moram povedati, da me ob vseh teh spremembah kar stisne v grlu, saj ne sledim več vsemu, kar se zahteva od mene. Na tem delovnem mestu sem zaposlena že od svoje prve zaposlitve. Vedno pogosteje se pojavlja nespečnost in bolečine v mišicah, predvsem na področju lopatic in vratu. Zelo težko stojim na nogah, zaradi krčnih žil in splošne utrujenosti. Ko pridem naslednje jutro v službo, sem neprespana, saj sem spala samo tri ure. Ne razumem, kaj se mi dogaja, saj sem lahko včasih dežurala in delala cele noči, po tem pa še obveznosti znotraj osebnega življenja. Zdaj pa s težavo opravim komaj obvezno redno delo. Veliko kolegic in kolegov je mladih, zato občudujem njihovo hitrost in zmožnost prilagajanja vsem dnevnim spremembam. Ker velikokrat pozabljam, me to spravi v tesnobo in to nekako kompenziram na način, da si stvari zapisujem. Ob koncu dneva sem izžeta in še sreča, da so otroci že na svojem in nimam več obveznosti doma. Sprašujem se, kako sem lahko včasih zmogla vse, zdaj pa potrebujem toliko energije in moči za osem urni delovnik. Težko se skoncentriram na neko področje, pozabljam stvari. Vedno sem imela rada delo medicinske sestre in nimam pojma, kako je prišlo do tega, da me vse to ne veseli več. Sram me je priznati, da mi je služba le še odštevanje dni do »penzije«. Včasih si utrujenost pokrpam z bolniškim staležem ali pa z dopustom. Pogosto opazujem pri sebi, da razmišljam zelo negativno, kar pa skrivam pred drugimi, saj nočem, da bi me imeli za tisto, ki stalno »nerga«. Tako pa si namestim na obraz tisto masko prijaznosti in ustrežljivosti, na katero sem jezna in jo v bistvu sovražim. Tako si želim, da bi me v službi razumeli, da sem utrujena. Ampak tudi to ne bi bila rešitev, saj imam še par let do zaključka delovne dobe. Spomnim se, da sem pred nekaj časa doživela kolaps, nisem mogla vstati iz postelje in v nekem trenutku se nisem spomnila niti imen svojih bližnjih. Poslabšal se mi je tudi vid. Dali so mi antidepresive in po dveh tednih sem se počutila bolje. Ostala sem še teden doma in odšla v službo. Vso to dogajanje sem pripisala virozi, ki sem jo pred tem prebolela, ampak se od takrat nisem mogla pobrati. Bolniškega staleža mi zdravnik ni podaljšal, zato sem si vzela še dopust. Zdaj vem, da sem izgorevala že najmanj dvajset let. Vse delo opravljam izjemno s težavo in ne vidim druge možnosti, kot da si pogosteje vzamem bolniški stalež«.

Duševni in telesni zlom! Zdravstveni delavec se kljub temu trudi, da bi bil dober, priden in spoštovanja vreden. Z upadom energije ne sledi več vsem spremembam in zahtevam, povezanih z delovnim mestom. Vsak želi delati z veseljem, a včasih nima te možnosti. Prične se obtoževati, da je z njim nekaj narobe, saj je bilo včasih drugače! Pomembno je PRAVOČASNO poznavanje in razumevanje stresa ter učenje različnih veščin reševanja. Skrbeti zase, kot skrbimo za »naše« paciente!