Njena zgodba

Avtorica želi ostati anonimna. Njeno ime je znano uredništvu. Komentarje je napisala psihoterapevtka.

Začelo se je že vsaj 8 let prej in postopoma, glavoboli, palpitacije, dispepsija, nihanje razpoloženja, težave s koncentracijo, cinizem … Udarilo pa je naenkrat, čez noč. Telo se je uprlo in reklo STOP. Ni bila več zmožna hoje po stopnicah, vsaka mišica telesa je bolela, kot bi jo kdo pretepel. Povsem brez moči, pot iz postelje do WC-ja se je zdela kot pohod na Everest. Če je želela skuhati kosilo, je morala sedeti. Prvi dan je bila prepričana, da se jo je lotila gripa. Bila je zima in bi bilo pričakovano, v ambulanti so se namreč vrstili bolniki z gripo. Vendar hudim trgajočim bolečinam v mišicah, utrujenosti in glavobolu ni sledila vročina, kot je pričakovala. Po 3 dneh je opravila osnovne laboratorijske preiskave: brez odstopanj v hemogramu, CRP pod 2. Telesni pregled, za katerega je prosila kolegico iz sosednje ambulante, je bil prav tako brez posebnosti. Naslednje dni so sledile razširjene laboratorijske preiskave, biokemija, elektroliti, TSH, serologija na morebitne infekte od borelije, HIV-a, hepatitisov, revma testi, slikovne preiskave, obremenitveno testiranje … vse b. p. Njeno stanje pa se ni popravljalo. Diferencialno diagnostično razmišljanje … Počasi začne trpeti psiha in dozdeva se ji, da ima diagnozo. Ki je SZO ne priznava kot bolezen, ampak stanje: Z73.0 Izgorelost.

Ne želi si je, ni ji všeč. Izgorevajo slabiči, ona pa je močna, delovna, pridna, vedno opravi vse delo, vse zmore, naredi tudi, česar drugi ne zmorejo. Vedno se lahko zanesejo nanjo tako v službi, družbi in doma. Že kot majhna deklica je skrbela za mlajšega brata, doma postorila vse potrebno, da bi bila starša zadovoljna z njo. V šoli vedno med najboljšimi, odličnjakinja, študij končala v predvidenem roku, takoj začela s specializacijo. Na vseh področjih uspešna. „Pa sem res?“ se je spraševala. Mogoče bi morala narediti še to, pa ono, pa se lotiti še … Ni bila povsem zadovoljna s sabo, lahko bi bilo boljše. Zadnja leta se je delo v službi kopičilo, dežurstva so se kopičila. Ampak, saj je nekako zmogla. Ne glede na to, da po dežurstvu ne hodijo domov in je trajala njena služba tudi 32 ur v kosu. V povprečju 60 obravnav v redni ambulanti dnevno, ob tem še 2-3x tedensko hkratno delo v NMP, nemalokrat na terenu. Pa stalno neki novi pravilniki, čedalje več administrativnega dela, ki ga ne mara, in jo duši. Sicer se je ves čas pritoževala, nergala. Žal v prazno. Ampak, saj je kar šlo. Doma so ji sicer pravili, da samo teži … Mah, ne, samo malo napeta je. Ne more, ne sme biti utrujena, nima časa za to. Po službi je šla rajši na bližnji hrib ali pa teč, da malo pride k sebi, to jo je običajno sprostilo. Pa ne vedno, pravzaprav čedalje redkeje. In tudi čedalje težje je hodila v hrib. Kot bi imela 100 let, se zasopla, pulz je kar divjal. Pa saj redno trenira. Pa kaj je z njeno kondicijo??? STOP….telo ne dovoli več, um se ne umiri…trga jo….duši….STOP….globok vdih…izdih….razmišlja….išče literaturo, članke…o izgorelosti in samopomoči… in si prizna, kar je prvi korak.

In z njim se je začela nova pot, ki ni vedno ravna, včasih se na njej še spotakne, pade, se pobere in koraka naprej. Trudi se hoditi počasi, opazovati, poslušati sebe. V pomoč ji je meditacija, dihalne tehnike, joga, kar jo sprošča. Klepet in druženje s prijatelji jo sprosti. Objem in razumevanje njenih bližnjih pomiri. Predvsem pa jo utrjuje in krepi misel, da je moč spreminjanja in urejanja lastnega življenja v njenih rokah.

Preveč pridni zaposleni v zdravstvu

Da smo pridni, pošteni in dobri je plod vzgoje naših staršev (vzgajali so z najboljšimi nameni). Slovenci smo nasploh priden narod in s tem se kaj hitro poistovetimo, kar seveda s pridom izkorišča tudi sistem. Že iz otroštva naprej doživimo vrsto težkih dogodkov in stres se kopiči, da postanemo kaj hitro izčrpani – porabimo vse notranje rezerve. Naenkrat zahteve življenja presegajo naše notranje moči. Kadar zdravstveni delavec izhaja iz družine, kjer je bila pridnost, vzdržljivost pomembna vrednota, je delo preko svojih zmožnostih zanj nekaj normalnega, saj je na to že navajen. Drugi so pričakovali, da je bil »dovolj močan«, četudi kot otrok (z razvojnega vidika) ni zmogel izpolniti vseh zahtev in pričakovanj okolice oz. družine. Še huje, bil je okaran in dobil sporočilo, da nič ne velja kot osebnost. Povrhu vsega so mu naložili krivdo, ki jo nese v odraslo dobo, saj se počuti ničvreden in slab, ker ne zmore vsega, ker je utrujen, izčrpan in izgorel. Zakaj minimiziramo in si priredimo resnico, da smo izčrpani (»saj ni tako hudo« ali »to nočno še naredim, potem bom počival«)? Nas je morebiti strah ali nas preplavi sram »kaj bodo drugi mislili o meni«, »rekli bodo, da sem len/a, če rečem NE«?

Upoštevajte koristne prihosomatske informacije

Imate v službi pogosto povišan pritisk, morate večkrat na mesec vzeti nekaj za lajšanje želodčnih težav, imate nepojasnjene glavobole, nihanje razpoloženja, težave s koncentracijo, pogosto pozabljate, bolečine v mišicah … Kot vemo, je psihosomatskih simptomov ogromno. Ko izključite somatske vzroke, ne odnehajte, ne zadovoljite se z lajšanjem simptomov, vprašajte se: »Kaj me moti, negativno vznemirja, s čim se pretirano obremenjujem?«. Psihične in fizične znake izgorelosti prikrivam za vsako ceno? Namenite si čas in pričnite z majhnimi spremembami spreminjati utečene načine, ki generirajo vaše psihosomatske simptome: emocionalna energija se lahko potlači, spremeni, a brez našega ozaveščanja se nikoli sama ne izniči, zato nam dela težave!

V stiski niste sami! S težavami se veliko zaposlenih v zdravstvu spoprijema samih, tolmačijo si jih kot osebni neuspeh in jih na tak način neučinkovito rešujejo ali pa jih sploh ne. Hitre in stalne spremembe nekateri težko dohajajo ter se nanje ne zmorejo prilagoditi (tako fizično, kot miselno). Če ne zmorete sami uravnovesiti aktivnosti, ki vas izčrpavajo kljub počitku – NISTE KRIVI – poiščite si oporo.

Vedno prijazen delavec! Nikoli ne zna reči »NE«!

Ali je prijaznost sredstvo za obvladovanje tesnobe, da bi se izognili konfliktom in soočenjem (ker jih ne prenesemo, igramo mediatorja, se ne želimo izpostavljati). Pozornost je usmerjena v prijaznost in v ugajanje drugim, ne vemo pa kako se počutimo (nismo v stiku s sabo). Vadite besedo »NE«: to ne pomeni, da ne boste več delali, ampak gre za postavljanje svojih mej drugim in sebi. Povejte svoje mnenje nadrejenemu, da ne morete sprejeti dodatnega dela, ker vam čas tega ne dopušča, ker mislite, da vedno ostajate ravno vi dlje v službi…itd. Gre za proaktivno vedenje – asertivnost, ASERTIVNA KOMUNIKACIJA (odgovornost in spoštovanje sebe in pravic drugih). Ob tem, ko boste spreminjali stare vzorce vedenja, se bo okolica različno odzvala na vašo spremembo: nekateri bodo rekli, da ste se »spremenili«, postali »čudni«, niste več enaki kot prej, zdelo se vam bo, da vas ves svet prezira, občasno bodo prihajali na površje občutki krivde, jeze in sramu – to so normalna čutenja ob vaši samoohranitveni spremembi! Delajte na sebi in pogumno naprej!!