So nekateri nadljudje, si lahko privoščijo več kot drugi?

Avtorica: Sabina Kračun, diplomirana medicinska sestra, magistrica zakonskih in družinskih študij

Slabi medsebojni odnosi med zaposlenimi: vplivajo na manjše zadovoljstvo, motiviranost, kreativnost in fleksibilnost, saj so zaposleni pod stresom. Zaradi tega so pogostejši konflikti, sovraštvo in nezaupanje, kar pa zelo ovira prenos delovnih nalog.

DMS in magistrica zdravstvene nege (35 let):
»Naletela sem na velik in tudi odmeven konflikt med sabo in sodelavko druge poklicne skupine. Ob prisotnosti celotnega zdravstvenega tima me je pričela obsojati, da sem nekaj naredila zanalašč. Bila sem tako presenečena nad njenim izbruhom in nikakor nisem bila pripravljena na tako ponižanje. Počutila sem se razvrednoteno in celo moje telo se je treslo in bilo v šoku. Komaj sem zbrala pogum in v mirnem tonu povedala, da mi je žal, če je tako razumela situacijo in da ni bilo tako. Ob tem pa jo povabila, da lahko to temo razjasnimo ob pogovoru v varnem okolju (po opravljenem medicinsko tehničnem posegu, ki smo ga izvajali pri pacientu). Predvsem pa sem želela, da vsega tega ne bi slišal pacient. Kasneje se zaposlena ni želela soočiti z mano, zato sem o tem nesoglasju oz. nerazumevanju obvestila nadrejenega, saj nisem mogla dovoliti tako žaljivega odnosa do sebe. Nadrejeni mi je v pisarni o tem primeru na kratko posredoval svoje osebno mnenje: da razume situacijo, ampak da je tista oseba »takšna kot je in da je ne bom spremenila«. Na tak način se je zadeva z njegove strani tudi končala. Po nekaj tednih sem izvedela, da je moj nadrejeni zabeleženi neželeni zaznamek, ki sem ga zapisala, prebral na sestanku druge poklicne skupine in ob tem dodal še nekaj svojih osebnih mnenj ter pripomb – ki po mojem mnenju niso bile primerne. To je bil le vrh podobnih dogodkov, ki se znotraj delovne organizacije ne rešujejo sproti«.

Najslabše za trden tim je kroničen in nerešen konflikt (»danes sem naletel/a na konflikt jaz, jutri bo moj kolega/ica«). Takšno delovno okolje je prežeto s frustracijo, jezo, strahom, zaničevanjem in sumničenjem. Posameznik je prepuščen samemu sebi, saj podpore in pomoči ne more pričakovati. Posledično zaposleni postajajo otopeli in ne vključeni v kolektiv. Medosebni odnosi pa se le slabšajo in s strani nadrejenih ni varne meje, ki bi podpirala, kaj se sme in kaj je absolutno nesprejemljivo v skladu z moralo in etiko. Takšno vedenje nadrejenih jasno sporoča, da je agresivno vedenje sprejemljivo in da bo kaznovan tisti, ki opominja na napake in neprimerno vedenje nekaterih kolegov. Označen je kot oseba, ki »komplicira in si vse preveč jemlje k srcu«. Opravljanje dela v takem kolektivu je izjemno utrujajoče, saj lahko posameznik stresa jezo na drugega, ob tem pa ves tim tolerira njegovo vedenje, kar je nedopustno. Verjetno poznate tisti pogosti stavek: »Res je, da včasih zakriči na kolega, ko je pod pritiskom, ampak drugače je pa odličen strokovnjak«.

»Quod licet Iovi non licet bovi« – zakaj se eni lahko nesramno vedejo?

Obrnimo se vase z razmislekom: Česa se bojimo? Kako to, da ne rečemo »STOP« takšnemu vedenju!? Kako to, da ne znamo zgraditi medosebnih odnosov? Je to zaradi strahu pred sramom, tveganjem? Pred tistim: »Kaj bodo rekli?« ali pa »Kaj si bodo mislili o meni!«
Le redki zberejo notranjo moč, da si upajo postaviti mejo in ustaviti neprimerno vedenje. Pogosto v tem ostanejo sami, včasih pa njihovo vedenje podprejo kolegi nekje na samem, ko je konflikt že mimo. Zaradi strahu pred izpostavljenostjo? Delati v takem vzdušju je zelo zelo težko. Vsi smo enakovredni!

Drugi razmislek je namenjen strokovnim vodjem – »ali sploh imamo prave strokovne vodje?« Le kdo so, če ničesar ne storijo v podobnih primerih? Pravi vodja skrbi za zaposlene, da ti potem lahko dobro skrbijo za paciente!

Prav tako namenjam v razmislek zdravstvenim delavcem, ki neprimerno vedenje tolerirajo in opazujejo z distance. Takoj, ko smo opazili neprimerno vedenje, smo dolžni ukrepati, saj želimo delati v zdravem delovnem okolju! Opazovalci imajo izjemno vlogo pri odvijanju agresivnega vedenja nekaterih kolegov in lahko z majhno pobudo naredijo ogromno in zaustavijo dejanje! Opazovalec pomaga tudi sebi, saj je s tem ohranil svoje dostojanstvo, ohranil je sočutje do sebe in do drugih!