Posledice izgorelosti


Znanstveno je dokazano, da misli, postanejo dejstvo – tako se tudi vedemo. Če mislimo, da nismo naredili dovolj (mišljenje), se počutimo nesposobni (čustva: strah, sram, krivda) in tako se tudi vedemo (delamo več in več, da nas ne bi razkrili, da imamo nizko samozavest, ki jo z delom prekrijemo). Na dan imamo 60-70 misli, ki so tudi misli prejšnjega dne. Poglejmo kako te misli vplivajo na vedenje in se odražajo v sedanjem življenju? Za začetek si postavimo osnovno vprašanje: kako izgleda naš vsak dan? Ko odpremo oči, sežemo po telefonu, ki nas je prej zbudil in že v postelji pregledamo novice, fb, istagram…itd, gremo v kopalnico in se oblečemo, vmes pa skuhamo zajtrk in kavo, čaj.

Potem se peljemo v službo: po isti poti! Kako bi drugače? To je rutina, ki nam daje lažno varnost. Raziskave opisujejo, da je rutina eden izmed dejavnikov tveganja za nastanek deloholizma, saj deloholik dela samo zato, da dela – ob rutini se počuti o.k.  Kaj če se že zjutraj vprašamo: kaj bi želel/a v tem dnevu, kakšen dan si želim? To so naše želje/misli, ki vodijo v čustva in posledično naše vedenje. Tudi če si želimo, da bi nekaj naredili drugače (v smeri naših želja), nas telo noče ubogati, ker bi spet hotelo narediti po svoje (možgani vsako novo situacijo/izkustvo zaznavajo, kot nevarnost in telo pripravljajo na »boj/beg«). Vendar pa so možgani »šef« našega telesa. Vrnimo se na želje in misli: ko si zamislimo kakšen bi bil moj lep dan, svoje telo premaknemo v realizacijo le tega. Bistvo spremembe je: ZAVEDANJE! Ali gremo v službo in opravljamo delo na enak način, ali se zavedamo, da lahko vnašamo spremembe po majhnih korakih.

Če napišete vsaj 3 misli, ki najpogosteje zasedajo vaše možgane:

Ali se stalno pritožujete? Ali se stalno krivite za vse? Ali se stalno opravičujete?

Se počutite žrtev v svojem življenju in imate občutek, da ne morete spremeniti ničesar? Z zavedanjem lahko telo naučimo drugačnih misli (in čustva) ter posledično vedenja.

Kako priti do tega?

Zemljevid so naša čutenja! Že v otroštvu so nam govorili, da ne čutimo prav – le kako bi to vedel kdo drug, razen mi? Živeli smo v okolju, kjer naši skrbniki niso znali ali zmogli sprejeti naših čutenj, misli in vedenj – zato smo jih potlačili. Nikogar ni bilo tam, da bi nas umiril in nam povedal, da je vse o.k., tudi če smo jezni, tudi če smo žalosti. Čez dvajset let pa se vse spet prebudi v delovnih okoljih, ko nam nadrejeni naloži še dodatno delo, saj še prejšnjega nismo opravili in takoj vemo, da ga je nemogoče opraviti v osmih urah. Vedemo pa se, kot tisti otrok, ki je ves nemočen, da bi kaj spremenil in tiho vzame dodatno delo (nočno delo, dodatno delo ob vikendih). Če posameznik reče  »NE«, ga je strah, da ga bodo drugi  videli lenega, jamrajočega itd. Temeljno vprašanje je: zakaj moram tako trdo delati? Odgovor bi seveda bil: moram plačati položnice, kredite, pa tudi šola je draga…objektivno gledano je res tako! Kje pa smo mi, kaj si želimo? Veliko staršev ne pomisli nase in samo skrbijo za svoje otroke, da bi jim bilo dobro na svetu. Vse to izkazuje na starševsko ljubezen do otrok. Tukaj pa se pojavi paradoks: če vprašamo otroke, kaj si želijo od svojih staršev, pa velikokrat povedo, da bi radi njihovo veselje in srečo v očeh.

Težko bi izčrpani osebi rekli, naj si ob koncu dneva vzame minuto časa in napiše katere so tiste stvari za katere je hvaležna po napornem dnevu. Saj je zbrala komaj kaj energije le za to, da preživi čez cel dan – tu ne govorimo o kvaliteti življenja! Le boj za preživetje! Zato je rešitev zmanjšanje obremenitev in povečanje notranjih moči – da se tehtnica prevesi v zdravo ravnovesje. Ko se zjutraj zbudimo bolj utrujeni, kot zvečer preden smo šli spat, nimamo veliko energije na razpolago za nov dan, da bi lahko bil drugačen od prejšnjega, saj smo startali z nizko energijo v telesu. Zato potrebujemo NOVO IZKUSTVO, ki na žalost ne bo dovolj samo eno, ampak jih mora posameznik izkusiti veliko. Zaradi nevrokemičnih sprememb v delovanju organizma, ne moremo spremeniti vse takoj na dobro, tudi če se zavestno trudimo. V to stanje smo se vztrajno spravljali več zaporednih let. Če si zamislite, da imate sladkorno bolezen in rečete telesu, da se mora vrednost glukoze v krvi uravnovesiti – ne bo šlo, ker je to bolezensko stanje. Prav tako je pri sindromu izgorelosti – psiha in telo postaneta bolni.

Ko ste izčrpani in drsite (kot kotaleča se snežna kepa po hribu navzdol) v izgorelost, SE USTAVITE in si zagotovite varnost: najprej se umaknite iz delovnega okolja, kjer ne jemljejo resno vašega »NE«. To okolje je za izgorelega preveč nevarno (preveč pritiskov, nespoštovanja, izkoriščanja, zlorabe sistema). Oseba, ki je v procesu izgorevanja potrebuje razumevanje in mir! Takrat naj se izogiba oseb, ki poskušajo pomagati na način, da »pametujejo«, kaj mora narediti in kako mora paziti nase – izgoreli z tako minimalno energijo ne zmore tega. Če si predstavljamo neko neposredno nevarnost: npr, prometna nesreča, ki smo ji priča in preden gremo pomagati ponesrečencem – najprej zavarujemo sebe! Pri izgorevanju govorimo pa o nevarnosti, ki se kar dogaja, brez našega zavedanja – ni tako očitna, zato se ne zavarujemo. Namreč oseba, ki je izgorela ne »ždi« tam nekje v kotu doma, ampak pred adrenalnim zlomom,  vihravo teka sem in tja. Ne vidi se ji, da ima prazni nadledvični žlezi, da je porušena HPA os, da bo v naslednjem trenutku doživela psiho-fizični zlom, da bo izgubila empatijo, koncentracijo, spomin…

Človek ima do sprememb velik odpor: Kaj bo z mano? Kako naj zmanjšam obseg svojega dela in obremenitev? Sprememba je že ta, če pri sebi veste koliko ur tedensko boste želeli delati, na kakšen način boste postopoma zmanjšali obseg svojega dela. Ob tem pa spreminjati svoj življenjski slog (gibanje, prehrana, sprostitvene tehnike..). Sprememb se ljudje bojimo, pojavi se strah in tesnoba, še posebej če okoli nas niso ljudje, ki bi nas podprli v skrbi zase, ker igramo določene vloge (npr. vloga starša, partnerja). Občasno bomo imeli občutek, da gre vse narobe…vendar je to le prehodno obdobje, kjer z novimi izkustvi utrjujemo nove nevronske povezave.

Novo izkustvo je že to, da izčrpani posameznik  okreva v času bolniške odsotnosti, kar je seveda mnogo premalo, saj je okrevanje po izgorelosti: 1-2 leti. V kolikor pa oseba pride v službo po 2-4 tedenskem počitku, pa mora nujno narediti načrt spremembe odnosa do dela! Ob tem se pričnejo dogodki spreminjati; pritiski okolice bodo veliki in lahko ponovno padete v že znano vedenje, saj vas bodo mogoče obsojali in bo zaradi tega morebiti več konfliktov (ravno zaradi strahu pred spremembami).Mogoče vas bo kdo okrivil, da ste leni, da se vam nič ne da, da skrbite samo zase – v vas se prebudijo veliki občutki krivde (pomembno si poiskati oporo). Vendar pa, le kako bi to, da poskrbite zase, ne bilo koristno tudi za druge?  Predstavljate si, da ste mama, partnerka in si ukradete pol ure na dan, da greste na sprehod po gozdu, kjer slišite ptičke, šumenje potočka, sončni žarki vas božajo po licu in čutite lahkotnost svojega telesa…Ko pridete nazaj k domačimi ste dobre volje, sproščeni in polni energije – vse to lahko ponudite svojim domačim in posledično se tudi oni počutijo dobro. Kje je tu egoizem ali če hočete sebičnost? Tukaj govorimo o zdravi skrbi zase! Ovrednotite si svoje potrebe in želje, ki bodo spremenila vaša čutenja in drugačno bo vaše vedenje. Nikar ne lažite samemu sebi! Kaj čutim in kaj potrebujem? Želim se prebuditi spočit/a, kaj bom naredil/a zato?  Kdaj sem srečen/na? Tukaj govorimo o UČENJU NOVEGA ODNOSA DO SEBE (tako v osebnem, kot tudi profesionalnem okolju). Svojo dragoceno energijo najprej vložite v to, da si zagotovite varnost in oporo. Druga faza je učenje strategij uveljavljanja svojih potreb (na način pogajanja, asertivnosti) in jih preizkušati  v svojem novem življenju.