Usklajevanje dela in zasebnega življenja

Avtorica: Sabina Kračun, diplomirana medicinska sestra, magistrica zakonskih in družinskih študij

Težave pri usklajevanju dela in zasebnega življenja – razkorak v pričakovanjih (ali je moje
pričakovanje usklajeno z pričakovanji moje neposredne vodje; jaz želim delati 280 h/mesec, nadrejeni mi nalaga še 50 h/mesečno). Ali v službi lahko povem, da ne morem delati, ker nimam pogojev za dobro opravljeno delo – preveč dela, premalo kadra, nerešeni konflikti.

Kaj pa če le nisem tako dober in ne zmorem vsega, kar od mene pričakujejo? Se počutimo
dovolj varni v službi, da povemo če česa ne zmoremo?
Zavestno razmejevanje DELO -DOM – REALNA PRIČAKOVANJA!! Sicer sledi razočaranje in nezadovoljstvo!

Naše delo s pacienti je odgovorno, zahtevno in pomembno, vse to so hkrati naše zadolžitve, ki
se prepletajo z našim poslanstvom: ker želimo pacientu omogočiti čim bolj kakovostno (t.j. strokovno in srčno) obravnavo, da bi čimprej sanirali poškodbe in bolezni ter jim pomagali pri
izboljšanju in ohranjanju zdravja. Izbrali smo si poklic (nekaj je v meni, kar me je poklicalo,
da sem MS), ki je postalo moje poslanstvo. Če povzamemo – vsi imamo isti CILJ: vsi
želimo pomagati ljudem v duševni in/ali telesni stiski.

»Nekoč je bil poklic zdravnika in medicinske sestre spoštovani s družbenim priznanjem,
stabilno zaposlitvijo in finančno varnostjo!« Danes poteka izobraževanje zelo dolgo, ko pa
smo v službi pa se na telesu že poznajo bremena neprespanih dežurnih/nočnih ur, sčasoma
ideali zbledijo, začetniški pogum se strezni, novega znanja je preveč in moči neopazno
usihajo …V službi je postalo tako, kot da smo na olimpijadi: naj bi bili hitrejši, učinkovitejši,
močnejši, bolj prilagodljiv (brez posluha za normalne človeške omejitve!) Tu je pomembno
»ustaviti konje« (velik izziv!!) in se ponovno vprašati kaj je CILJ mojega dela?
Res je, da pri opravljanju tega poslanstva pridobimo osebno in profesionalno ras. Se pravi, da
poleg strokovne dovršenosti pri opravljanju vseh aktivnostih in postopkom, sem še sposobna
dati sočutje in empatijo pacientu (za kar smo tudi nagrajeni, če si dovolimo to opaziti – ko se ti zahvali pacient z iskrico hvaležnosti). TOREJ SEM ŠE ČLOVEK, KI ČUTI! To je TEMELJ tega, da v sebi veš, da si tega zmožen (sočutje!).

Od tu naprej pa prevzemi odgovornost in se prični učiti sočutja do sebe! Tako, da si vzameš pravico do počitka. Tako, da si vzameš pravico do počitka, da ne vzameš spet dodatne nočne, saj veš, da si se javil že prejšnjikrat, da od nadrejenih zahtevaš delovne pogoje, ki ti pripadajo! NISI KRIV, DA NE ZMOREŠ VSEGA (saj vse že sega preko vseh razumnih meja) – to je zloraba sistema!!! Kdo bo skrbel za pacienta, če ti zboliš? Kdo in na kakšen način bo drug zdravstveni delavec skrbel zate, če ti zboliš? Vendar kdo bo pomagal meni?